| ||
|
|
Orsolya Gállos
SLOVENSKE POTI S PERIFERIJE PROTI CENTRU
Slovenci so živeli stoletja v habšburških dednih deželah, t.j na Koroškem, Kranjskem, štajerskem in Primorskem (pol stoletja 1867� tudi v Avstro-Madžarski Monarhiji). Svoje duhovne in gospodarske orientacije so usmerjali na avstrijska, italijanska in nemška – v Prekmurju na madžarska – področja. Venomer so jih spremljal občutek, da živijo na robu pomembnih evropskih dogajanj, na robu velikega srednjeevropskega imperija, v 20. stoletju pa nastajajoče balkanske zvezne države. Slovenska literarna dela pogosto predstavljajo hrepenenje posameznika ali celotne skupnosti proti centru, ali izgon iz centra. Ta center je Zahodna Evropa: v proznih delih Draga Jančarja to je npr. nepremagljivo, dobro zaščiteno mesto Augsburg v kratki prozi z istim naslovom, katedrala v Kölnu z relikvijami v romanu Katarina, pav in jezuit, ali rojstno mesto Lojzeta Kovačiča, Bazel, od koder usoda avtorja vrže na Balkan. V slovenski kulturi je močno prisotna regionalnost, saj Slovenci živijo na stičišču (in na robu) štirih velikih evropskih regij, Mediterana, Alp, Pannonije in Balkana. K tem velikim evroregijam pripadajo tudi slovenske regije, kot Prekmurje, štajerska, Koroška, Dolenjska, Gorenjska in Notranjska ter Primorska. Kar se tiče slovenskega centra, Ljubljane, decentri imajo svojo določeno duhovno in kulturno moč. Bežen pogled na zemljevid nam pokaže, da je Slovenija ne samo na robu nečesa, ampak tudi zanimiva stična točka velikih evropskih kulturnih tokov. Slovenski prostor in s tem tudi kultura istočasno nosi poteze križišč in periferij. Najprej pade v oči bližina Mediterana. V slovenski samoidentifikaciji igrajo ključno vlogo Alpe. Vežejo slovenstvo ne samo k nemško govorečemu jezikovnemu področju, temveč tudi k deželam Julijskih Alp, t.j. Julijske in Beneške krajine ter Furlanije in tam živeči beneški slovenski manjšini. Prav tako na Koroškem, ker se srečujejo z avstrijskim nemštvom. Na področju reke Mure je značilno slovensko-madžarsko sožitje od madžarskega prihoda v domovino. Regionalna zavest Prekmurja je zelo močna tudi v današnji Sloveniji, saj ta regija je do leta 1918. pripadala Madžarski deželi in je bila daleč od kranjskih in koroških kulturnih središč. Posebno zapleten je slovenski odnos do Balkana, severna meja katerega je na reki Savi, torej na področju Slovenije. O slovenskem odnosu do Balkana ob dogodkih l. 1990�. so nastali pomembni eseji izpod peres slovenskih pisateljev-mislecev, kot Drago Jančar ali Aleš Debeljak ter v sarajevskih, beograjskih dnevnikih in pesmih Borisa A. Novaka. Slovenski prozaik, Lojze Kovačič (1928�) ni prehodil običajne poti v slovensko literaturo in jezik. Srednja Evropa pošilja pisatelje običajno proti Zahodu, naš avtor pa obratno: prihaja v Slovenijo z Zahoda. Njegov prestop oziroma življenjska zgodba lastne družine daje temo Kovačičeve krajše in daljše proze. Izjemna figura slovenske proze zadnjega pol stoletja se je rodil v švicarskem Bazlu kot sin slovenskega krojača in nemške matere. Pred izbruhom druge svetovne vojne švicarske oblasti so jih izgnale iz dežele z drugimi delavci iz tujine. Iz švicarskega velemesta z nemško-francosko-italijanskim prebivalstvom, iz bazelske nemščine, iz mesta bankov in juvelirjev, karnevalov in zabavišč, porenskih pristanišč, hkrati pa iz mesta med seboj strogo izoliranih družbenih slojev lepega dne je prispel na težko določljivo severno točko Balkana, v jugoslovansko kraljevino, v Slovenijo, v okolico Novega mesta. Ti podatki dobijo čuden odsev, l. 1948. v vojaškem kazenskem taborišču v Makedoniji, kjer Kovačič mora napisati življenjepis k prošnji za sprejem v partijo: ime švicarskega rojstnega mesta s cirilico, je izgledalo kot šifra mednarodne zarote. Po prihodu iz mnogojezičnega Bazla (Bazel-Babel) na slovenska tla so postala vprašljiva ne samo imena stvarstva, temveč same stvari, tudi resničnost sama. Zaradi jezikovnega preobrata Kovačič dalj časa ni sposoben komunicirati z novo okolico, morda zaradi tega je malo dialogov v njegovih romanih, zgodbah in je več opisov. Diskurz z okolico je tudi doživeti absurd, zato smatra prozo za eremitsko celico, v kateri pisatelj govori sam s seboj. V Združenih državah Amerike ni nobena redkost prihod od zunaj, niti sprememba jezika. Se pa velikokrat dogaja, da pisatelj, četudi spremeni svoj jezik, nadaljuje teme od doma. Sicer tudi Kovačič je napisal knjigo v 1980-ih z naslovom Bazel, v tematiki vendar ne dominirata švicarski prostor in čas, temveč čas, doživeti v Sloveniji. V vsakem svojem tekstu ohranja zvezo s svojo izvirno materinščino, t.j. bazelsko nemščino in s tem ustvarja posebno tkivo teksta. Njegova izhodiščna točka je tistih na robu družbe, saj njegova družina v vsakem smislu životari na robu: na Nemce so Slovenci, za Slovence Nemci, in to v času Hitlerja in Stalina, ko je biti na napačnem področju pomenilo smrtno nevarnost. So večni Prišleki, ki venomer živijo v nepravem času in na nepravem mestu. Glede dogodkov zmeraj zamujajo, na dogodke odzivajo z zamudo in napačno. Nihče jih ne sprejema, saj vsak pripada enemu ali drugemu taboru. člani družine postanejo žrtve uničevalnih zgodovinskih antagonizmov. Drago Jančar (1948) kot najbolj prevedeni slovenski avtor je l. 2000. objavil svoj veliki roman, Katarina, pav in jezuit (Katarina, a páva és a jezsuita, 2006) o kelmorajnskem romanju kranjskih, stajersih Slovencev. Zgodbo velikega romanja formira kot exodus, kot potovanje židovskega ljudstva na obljubljeno deželo. Ta je v tem primeru Kelmorajn, kjer nastopi nebeški mir in življenje pridobi svojo popolnost. Stari svet jih tišči, morajo zapustiti svoj dom, iti kam daleč. Jančar se je že dolgo, pravzaprav od prvega velikega uspeha, od romana Galjot (1978) (A gályarab, 1985) ukvarjal z začetkom moderne dobe, ko so stare vrednote, kot duhovniški stan, viteške čednosti, ženska čistota že zastarele, nove pa še niso zavzele njihovo mesto. Te vrednote morajo najti junaki sami. To je ukaz moderne dobe, vprašanje, ali jih najdejo, ali pridejo v Kelmorajn. Vsi trije drago plačajo za svoja iskanja. Njihovo stremljenje v Evropo, daje slutiti večno slovensko hotenje v obljubljeno deželo. Veličastna kölnska katedrala s svojimi relikvijami vsebuje vse, kar pomeni Evropa za ljudstva na njenih robovih. Celotno židovsko-krščansko tradicijo, duhovno desiščino dveh tisočletij, knjige, umetnine, verovanja in običaje. Trije protagonisti nosijo principe ženskosti, moči/oblasti ter duševnosti/duhovnosti. Jezuit, Simon je doživel izgubljenje zemeljskega raja, ko je na lastne oči videl sesulo paragvajske jezuitske države (1610�), katere je bil eden od upravljalcev. Roman govori o nenehnem iskanju večnega iskanja smisla življenja, saj Katarina in Simon prehodita svojo težko pot v znamenju obljube, da se njuno življenje izpopolni po srečanju s kölnskimi relikvijami. Potovanje je hkrati življenska pot, simbol romanja od rojstva do smrti. Vsaka postaja je postaja pred končnim ciljem. Na koncu knjige skupaj z Katarino pridemo do katedrale v Kölnu, ki jo gradijo že stoletja, vendar jih čaka tozemeljska zmešnjava. Ni mesta, kjer bi se odrešenje izpopolnilo. Po preživetih nezgodah je vojak, simbol moči se ohromi zaradi usodnega ranjenja, zlomi se jezuit, ki je nesposoben na oproščanje in milost. Posvetna in cerkvena glorija, ki teži za moč in oblast, je minljiva, kaže roman. Edino pokora, oproščanje in ljubezen Katarine se zveličuje zmagoslavno kljub vsem ponižanjem. |
|
|
Kiadványunk felsőoktatási segédanyag, mely A Pécs / Sopiane Örökség Kht,a Pro Renovanda Cultura Hungariae Alapítvány „Klebelsberg Kunó Emlékére” Szakalapítványa,valamint A Pécs2010 Programtanács „Európa Kulturális Fővárosa - 2010” cím elérésére kiírt pályázatán megítélt Nívódíj segítségével, a kiadványhoz kötődő konferencia pedig a Pécsi Tudományegyetem Rektora, a Pécsi Tudományegyetem Bölcsészettudományi Karának Dékánja, a Modern Irodalomtörténeti és Irodalomelméleti Tanszék, a magyar szakos levelező képzés és a Liber-Arte Alapítvány által nyújtott támogatásokkal jöhetett csak létre. Segítségükért ezúton is köszönetet mondunk. |
||
